Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca na gradu Rajhenburg: »Ne potrebujemo novih obrazov, potrebujemo nov način vodenja politike«. Ob 30-letnici samostojnosti Slovenije bo v ponedeljek ob 21h na sporedu ETV HD pogovor s predsednikom Državnega sveta g. Alojzom Kovšco.
Pogovor je potekal na gradu Rajhenburg v organizaciji društva Družina in Življenje v torek 15. junija.
Pogovor je vodil Benjamin Siter, vodja Družine in Življenja. Alojz Kovšca je na vprašanje, kako bi se predstavil, odgovoril: »Sem Slovenec, preprost človek, bogaboječ, do ljudi večinoma spoštljiv, ampak tudi precej oster, kadar je braniti časti in pravde narodu in jeziku svojemu«. Povedal je, da je bil rojen v družini častnika JLA, ki je služil pri Mostarju, zato je bil bosanski državljan, kar je sam ugotovil šele leta 1991 in je nato tik pred vojno zaprosil za slovensko državljanstvo. Po osnovni šoli je šel na vojaško gimnazijo, po očetovih stopinjah ter nato na vojaško akademiji, kjer pa pravi, da sta se z ideologijo razšla. Nato je vojsko zapustil. Po vojaški akademiji se je poročil in se začel ukvarjati z urarstvom. Kot obrtnik je postal aktiven v Obrtni zbornici, kjer je postal njen predsednik, nato pa tudi državni svetnik in v zadnjem mandatu predsednik Državnega sveta. Podelil je tudi svojo pot do osebne vere. Kot družina častnika JLA svoje vere niso smeli živeti javno, zato je zakramente prejel kot katehumen, ko se je pripravljal na poroko. Povedal je, da sta z ženo iz tistega časa še vedno tesno povezana s sestrami klarisami v Nazarjah.
Vera daje upanje, upanje pa pogum
Klarise so precej vplivale na njegov odnos z ženo in tudi na njegovo politično pot. Od njih se je naučil, da vera daje upanje, upanje pa samo po sebi rodi pogum. Če nimaš upanja, ne zbereš poguma za stvari v življenju, kar se precej pozna v politiki. Kdor ima vero in upanje; kdor ve, da je vsako njegovo dejanje nekje zapisano, ker se da čisto vse popraviti in kupiti, razen svoje preteklosti, ta sprejema takšne politične odločitve, ki niso v škodo ljudem.
Komunikacija v slovenski politiki se je izrodila
O svoji izkušnji vodenja Državnega sveta Kovšca pravi, da temelji na zaupanju in spoštovanju. Zdi se mu pomembno, da državni svetniki v razpravah ne obračunavajo na osebni ravni, kar je pogosta praksa v državnem zboru. Kot predsednik vztraja na tem, da govorci v razpravi naslavljajo vse prisotne ter predstavijo argumente, pri čemer ostajajo vljudni in spoštljivi. To se je v slovenski politiki izrodilo, saj smo priča medosebnim naslavljanjem, žalitvam in poniževanjem, kar vzbuja negativne odzive tudi pri ljudeh. »Kot javnost smo preveč tolerantni, da to dopuščamo. In vsakič znova nam zato prodajajo nove obraze, ki jih ne potrebujemo. Potrebujemo pa nov način vodenja politike.«
Spoštuj očeta in mater
Na vprašanje, kako vero prenašajo na otroke, je Alojz Kovšca povedal, da niso idealna družina. Da naši otroci niso naše kopije, da jim sicer lahko ponudimo vse svoje vrednote, ki jih živimo, vendar moramo dopustiti, da sami poiščejo svojo pot, ki nam kot staršem morda
ne bo všeč. »Otrokom sem pokazal, da spoštujem njihovo mater in svoje starše; spoštujem pa tudi njih. Vsakomur od otrok je potrebno dati pravico, da razpolaga s svojim življenjem; moraš pa jim dati tudi neka sidra, od katerih se nikoli ne odstopa. Nekateri otroci odidejo, ker se ne strinjajo s starši. Toda vedo, od kod so odšli in spomnijo se, kaj so doma videli in doživeli.« Družin ni potrebno idealizirati ali se sramovati neuspehov svojih otrok. Njihovi neuspehi niso naši neuspehi. Človek ne more dati več kot samega sebe in svoje ljubezni. Včasih vse to ni dovolj in samo Bog je tisti, ki zmore stvari postaviti v svoj red. Starši bi se morali zavedati, da niso vsemogočni.
Zavist je najhujša bolezen človeštva
Na vprašanje, kaj lahko slovenski narod, ki trenutno deluje zelo razdeljeno, zopet poveže med sabo, Kovšca pove, da se moramo učiti boljše komunikacije. Pove, da živimo v varni deželi, kjer imamo visoko kakovost bivanja. Največji problem smo Slovenci sami sebi. Omeni industrijo lepote, ki krade identiteto mladim in jih skuša ukalupiti. Potrošništvo naredi človeka nesrečnega, zavistnega. In zavist je najhujša bolezen človeštva, ki dela revolucije. Kdor samega sebe nima rad, tudi ne more imeti rad sveta okoli sebe.
Slovencem nam manjka druženje. Moramo priti iz svojih »kokonov« ter se začeti pogovarjati drug z drugim. Se spoznavati. Skozi druženje lahko človeku na štiri oči poveš tudi tisto, kar ti ni všeč. Če tega ni, ostane jeza in zamera, ki se lahko vleče skozi več generacij. Tako ima na primer pozdrav miru pri maši zelo velik pomen, saj moraš človeka pogledati v oči in mu stisniti roko. Tradicionalno se Slovenci preveč zapiramo vase, zato se nam zdijo naše težave največje, težav drugih pa ne vidimo; zato smo do sebe zelo tenkočutni, do drugih pa brezčutni. To je naš problem.