Na predvečer dneva slovenskih rudarjev se je v Hrastniku zaključil letošnji Kamerat

400

Še zadnje filmske projekcije v rudniškem rovu ter v nekdanji kompresorski postaji, kjer je potekala tudi okrogla miza o položaju žensk v filmski industriji, so v nedeljo sklenile edini festival delavskega filma v Sloveniji in širši regiji.

“Zahvala gre tudi vsem rudarjem, ki so nas spremljali v rudniški rov na filmske projekcije,” je ob zaključku festivala in nastopu Rudarske godbe Hrastnik dejal župan občine Marko Funkl. H gostoljubju in k bogati vsebini tretjega festivala Kamerat, ki ga je letos podprl tudi Slovenski filmski sklad, so z znanji, dobro voljo in delom prispevala številna lokalna društva, organizacije in združenja. Po besedah organizatorjev je edini filmski festival v Zasavju v svojem tretjem letu naredil pomembne korake naprej tako s številom filmov in premiernih projekcij kot s številom gostij ter obiskovalcev.

Na zadnji, četrti festivalski dan je bil premierno v Sloveniji prikazan edini ukrajinski film med 22 festivalskimi, Kakofonija Donbasa. Dokumentarni film izhaja iz kritike politične instrumentalizacije delavstva in popelje prek množične, teden dni trajajoče stavke rudarjev julija 1989 vse do usode te vzhodno-ukrajinske pokrajine danes.

Festival Kamerat z raznolikim, skrbno izbranim naborom igranih, animiranih, študentskih, dokumentarnih in eksperimentalnih filmov z delavsko tematiko je v okviru spremljevalnega programa sklenil tudi pogovor s producentko Slađano Vide, z režiserko in animatorko Špelo Čadež ter igralko Katarino Čas. V razpravi, ki jo je vodil programski vodja festivala Simon Tanšek, so filmske ustvarjalke poudarile pomen enakopravnejšega položaja in reprezentacije žensk v filmski industriji.

“Zagotovo sem raje nagrajena, ker sem naredila dober film, ne pa zato, ker sem določenega spola,” je pojasnila Špela Čadež, a vendar opozorila na pomen tega, da se krepi družbena občutljivost za enakopravnejše pogoje, priložnosti in spodbude za vse filmske ustvarjalke in ustvarjalce. “Da, raje imam vloge, pri katerih je jasno, da nisem zgolj okrasek,” je poudarila Katarina Čas pomen tega, da filmi presežejo stereotipno-patriarhalne prikaze družbenih vlog in razmerij moči. Slađana Vide pa je spomnila na pogum, ki je pomemben, da se oseba poda na določeno pot, še posebej poklicno, ki hkrati zahteva težke, pionirske korake.

V okviru letošnjega Kamerata so bile podeljene tudi mednarodne nagrade za najboljše fotografije na temo Delavstva, ki so jih v različnih kategorijah prejeli Oldriška Konečna, Nenad Martić in Matej Peljhan. Predstavljen je bil strip Nevidna življenja Ivana Mitrevskega, poleg pogovorov z gosti festivala, režiserko Marijo Djoković, režiserjem Bojanom Vuletićem, s scenaristom in z režiserjem Markom Cvejićem ter z režiserjem in igralcem Metodom Pevcem ob projekcijah njihovih filmov, pa so debate z gostjami in gosti tekle tudi o delavskem boju in o prihodnosti javnih medijev.

Vodja festivala Nina Kavzar pravi, da hrastniški festival delavskega filma Kamerat morda res šteje šele tri leta, a gradi na tovariški solidarnosti kameratstva in delavskih bojih, ki trajajo že desetletja – naslednje leto bo nenazadnje obeležilo devetdeseto obletnico gladovne stavke zasavskih rudarjev, ki so jih leta 1934 podprli tudi drugi delavke in delavci v regiji v boju za boljše delovne in življenjske pogoje, ter deseto obletnico zadnje stavke zasavskih rudarjev. Z ohranjanjem življenja v prostorih, kjer so si preživetje prigarali tisoči, skrbi festival Kamerat prav za to, da se sliši glas večine, izkušnje in usode delavk ter delavcev.