S ponosom sporočamo, da smo danes uradno razkrili restavrirano umetniško delo Maksa Kavčiča, ki je bilo odkrito pred rušenjem upravne stavbe nekdanje Strojne tovarne Trbovlje v letu 2019, restavrirano in je svoj nov dom našlo v zgornji avli Delavskega doma Trbovlje.
Po odkritju umetniškega dela v nekdanji Strojni tovarni Trbovlje, je ekipa Restavratorskega centra ZVKDS uspešno izvedla postopke za konserviranje in snemanje poslikave. Sgraffito je bil v letu 2020 restavriran v prostorih Restavratorskega centra ZVKDS, od danes naprej pa ponovno prezentiran na novi lokaciji – v avli Delavskega doma Trbovlje in s tem predstavljen širši slovenski javnosti. Občina Trbovlje je za namen restavratorskega dela, gradbenega dovoljenja in za novo konstrukcijo namenila 45.000 €, 20.000 € pa je preko razpisa namenilo Ministrstvo za kulturo in sicer za odstranitev sgraffita v nekdanji tovarni.
Zbrane na dogodku je nagovorila tudi županja Občine Trbovlje Jasna Gabrič, ki je ob tej priložnosti dejala: »Ko se je nekaterim zdelo že, da bo umetniško delo Sgraffito med podiranjem stavbe uničeno, je lastnik na našo prošnjo za 14 dni ustavil rušenje. In vesela sem, da nam ga je uspelo s pristojnimi službami postaviti na častno mesto v avli DDT, kjer bo sedaj na ogled javnosti in ohranjen za vse prihodnje generacije.«
Na sgraffitu so upodobljeni štirje delavci z orodji med delom, obdani pa so s stroji in arhitekturo tovarniških stavb in dimnikov v ozadju. Predstavnik Zasavskega muzeja Trbovlje Gregor Jerman je ob tej priložnosti predstavil zgodovino umetniškega dela.
»Poslikava je izdelana v sgraffito tehniki oziroma mešani tehniki, saj je del ometa poslikan. Izdelana je bila na armirano betonsko preklado in delno na steber. Nastala je leta 1953, kar je bilo razvidno iz kovinske ploščice, ki pa je bila ob ogledu poslikave v mesecu avgustu 2019 že odstranjena. Poslikava je zasedala celotno steno sejne sobe v prvem nadstropju in je merila 6,5 x 3,6 metra. Na njej so upodobljeni štirje delavci z orodjem med delom, obdani so s stroji in arhitekturo tovarniških stavb in dimnikov v ozadju. Poslikava predstavlja pomemben segment slovenskega modernizma v likovni umetnosti, ikonografsko pa gre za glorifikacijo delavskega razreda Trbovelj in lokalnega industrijskega okolja Zasavja, v katerem je nastala.
Ob ogledu dela so v stavbi že potekala rušitvena dela, za ohranitev dela so morali z njimi prekiniti zaradi ustrezne odstranitve in ohranitve sgraffita Maksa Kavčiča. Delo je ustrezno ohranjeno in razrezano na več kosov in je bilo za skoraj tri leta deponirano v depojih Zasavskega muzeja Trbovlje, sedaj pa je našlo svoj nov dom v Delavskem domu Trbovlje.«
Maks Kavčič je bil eden najpomembnejših mariborskih umetnikov 20. stoletja. Na njegovo delo je v zgodnjem obdobju vplival slikar Zoran Mušič, kasneje pa se je njegovo ime pojavljalo skupaj z imeni slikarjev, kot so Gabrijel Stupica, Marij Pregelj in Nikolaj Pirnat. Poleg slikarstva se je Maks Kavčič ukvarjal tudi s scenografijo za ljubljansko in mariborsko opero ter restavratorstvom. Veseli smo, da se je dogodka udeležila tudi hči Maksa Kavčiča, gospa Metka Kavčič, ki je ob tej priložnosti prav tako nagovorila zbrane:
»Odkritje očetovega sgraffita v STT je bilo presenečenje tudi zame. Sgraffito namreč ni bil nikoli zabeležen v javno dostopnih podatkih, prav tako nisem nobenega podatka zasledila med njegovo osebno dokumentacijo. Po do sedaj znanih podatkih je ustvaril 4 sgraffita in sicer 1953 v omenjeni Strojni tovarni Trbovlje in v Umetnostni galeriji Maribor, 1957 v avli kulturnega doma v Rušah, 1958 na privatni hiši v Rušah in 1959 pred vhodom Osnovne šole Miha Pintarja Toleda v Velenju.
Petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja so bila neverjetno naklonjena umetnosti in sledila so si velika naročila pri priznanih umetnikih. Žal dandanes ne moremo več govoriti o vključevanju vrhunske umetnosti v urbana naselja, še manj o spoštljivem odnosu do že ustvarjenega. Varuhi dediščine namreč niso samo profesionalni kadri marveč mi vsi, ki želimo predati našo dediščino naslednjim rodovom čim manj okrnjeno.
Prizadevanja vseh, ki so doumeli dragoceno sporočilo umetniškega dela Maksa Kavčiča, so rodila rezultat. Da je zaključek tak, kakršnega smo si le želeli, so zaslužni mnogi strokovni sodelavci iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, podpora lokalne skupnosti, mnogi drugi akterji in nenazadnje tudi srečna naključja. Še posebna zahvala velja tedanjemu ministru za kulturo, gospodu Zoranu Pozniču in generalnemu konservatorju dr. Robertu Peskarju.«